You are here: Home » MEDIA » (ZA)UPANJE NI DOVOLJ

(ZA)UPANJE NI DOVOLJ

 

Na Bledu je potekal 9. Strateški forum. Ker je bila letos prvič »na programu« tudi tema »turizem«, sem se ga udeležila tudi sama. Forum je potekal pod nazivom »MOČ ZAUPANJA«, udeleženci torkovega plenarnega zasedanja pa smo v družbi visokih predstavnikov organizacij UNWTO (g. Vogeler), OECD (g. Arzeni) ter resornih ministrov za turizem 5 držav (Slovenija, Hrvaška, Črna gora, Slovaška, Albanija) razpravljali o »moči«, ki jo ima turizem kot gospodarska panoga znotraj države in v skupnem JV evropskem regijskem prostoru.

 

Da ima lahko turizem izjemno pozitivne učinke, tako v ekonomskem kot socialnem smislu, je že splošno znano. Lani je po podatkih UNWTO po svetu potovala milijarda turistov, ki je ustvarila 1.159 bilijonov prihodka, panoga pa je zaposlovala vsakega 11-tega prebivalca našega planeta. V turistično najbolj razvitih državah prispeva turizem 3-4% državnega BDP, v Sloveniji je znašal delež 12,8% (vir: Spirit, sektor turizem), na Hrvaškem celo 16,5% BDP-ja.

 

Na konferenci je bilo tokrat izpostavljeno dejstvo, da je v pogojih, ko med ljudmi vse bolj upada zaupanje v »politične voditelje« in se države težko spopadajo s posledicami svetovne ekonomske krize, turizem lahko »rešilna bilka« ponovne vzpostavitve medsebojnega zaupanja in hitrejšega gospodarskega okrevanja. Vendar le, če je turizem dobro pozicioniran znotraj države in v širšem regijskem oz. svetovnem prostoru.

Ob tem razmišljam o pozicioniranju  pomurskega turizma, ki po podatkih Pomurske gospodarske zbornice, le  z 0,7% prispeva k BDP statistične regije. Pri tem nikakor ne morem mimo ugotovitve, da je k tako slabemu stanju največ »pripomoglo« dejstvo, da  so bila v začetku leta 2012 vsa pomurska zdravilišča,  nekoč »paradni konji« in največji gostinski ponudniki v regiji, »pripojena« podjetju, ki je prepoznavno kot vodilno v gumarski industriji. Rečeno je bilo, da bo »čas pokazal, kako pozitivno bo to združevanje vplivalo na rezultate poslovanja, kakovost storitev in možnost za hitrejše investiranje v infrastrukturo!« In kaj je dejansko pokazal? To, da večina izgrajenih atrakcij v regiji doprinese k povečanju BDP neke druge regije, ne pomurske!

 

Čas je, pregovorno, najboljši učitelj, a žal to za turizem ne velja! V turizmu je vsaka prazna soba, vsak nezaseden sedež v gostinskem lokalu ali na prireditvi, vsaka neprodana vstopnica v kopališče, ipd. zamujena priložnost, ki se je ne da več izkoristiti. Turistične storitve se ne da skladiščiti, turistične storitve so minljive in s časom njihov infrastrukturni del celo izgublja svojo vrednost. Turistične storitve se tudi ne da »prodajati« posamično, nenačrtno, temveč morajo biti sestavni del dobro načrtovanih produktov »po meri gostov«. Inovativni turistični produkti morajo gostom »prinašati koristi«, da bi nam le-ti zaupali, se vračali in s tem omogočali doseganje »dobiček« za ponudnike in regijsko gospodarstvo na dolgi rok. Inovativnih turističnih produktov pa ni (in jih ne bo), če ne bo medsebojnega zaupanja in sodelovanja vseh treh sektorjev: javnega, privatnega in društvenega.

 

»Dosežki« turizma na slovenski, pomurski in lokalni »sceni« tako po 23 letih osamosvojitve še vedno odražajo prav to: zamujene priložnosti! Ker je v okviru lokalnih volitev turizem ponovno zelo »priljubljena« tema (saj se nanj vsi spoznajo), želim v luči vse bolj skrhanega zaupanja v »izvoljene« voditelje izraziti upanje, da bo nekoč vendarle dozorelo spoznanje o resničnem pomenu turizma, a tudi kompleksnosti učinkovitega upravljanja in trženja le-tega na lokalni, regijski in državni ravni. Šele po tem, ko bodo najbolj odgovorni v regiji začeli umno zastavljene strateške cilje tudi uresničevati, se bo povrnilo zaupanje. Doslej so delovali tako, kot da imajo strateški razvojni načrti v sebi vgrajene samodejne mehanizme in se bodo zastavljeni cilji uresničili kar sami po sebi. A takega mehanizma v turizmu ni in k uspehu nas ne more pripeljati samo »ljubezen« v celostni podobi  ali slogan, da smo dežela zdravja in prijaznih ljudi. Da o (ponovnem) pozicioniranju regije s podobo štorklje niti ne govorim. Potrebno je še veliko, veliko več!

 

Se torej motim, če razmišljam, da (za)upanje ni dovolj?